Pomembnejši mejniki v proizvodnji toplote in električne energije

Prve zamisli o gradnji toplarne v Ljubljani so se pojavile že pred vojno, a je prišlo do konkretnejših idej šele po letu 1948. Ljubljana se je zaradi industrijskih in drugih morebitnih porabnikov toplote za tehnološke in ogrevalne namene izkazala kot primeren prostor za postavitev termoelektrarne-toplarne, obenem pa je bilo z uvedbo daljinskega ogrevanja v primerjavi s številnimi individualnimi kurišči pričakovati tudi bistveno izboljšanje zraka v Ljubljani.

 

Pomembnejši razvojni mejniki

50. leta

Konec 50-ih let so se ponovno pričeli zbirati podatki za projekt izgradnje toplarne na premog, zlasti podatki o porabnikih toplote na področju mesta Ljubljane. Ugotovljeno je bilo, da so pogoji za postavitev toplarne zelo ugodni, predvsem zaradi industrijskih porabnikov toplote, ki potrebujejo znatne količine toplote za svoje tehnološke procese in ogrevanje. Analiza zbranih podatkov je pokazala na relativno visok odjem ogrevne toplote, raziskave pa, da bi uvedba daljinskega ogrevanja omogočila tudi bistveno izboljšanje kakovosti zraka v Ljubljani.

60. leta

V začetku 60-ih let se stara mestna termoelektrarna na Slomškovi ulici preuredi v kotlarno in ta prevzame začasno vlogo toplotnega proizvodnega vira. Ker sčasoma ne sledi več pospešenemu razvoju mesta Ljubljane, se v Mostah prične graditi Toplarna Ljubljana, najprej z dvema kotloma toplotne moči 128 MW, projektirana za domač velenjski lignit oz. zasavski rjavi premog in dvema odjemno-kondenzacijskima turbinama, vsaka z močjo 32 MW električne energije in 58 MW ogrevne toplote. Vzporedno se gradi in širi vročevodno omrežje. 24. decembra leta 1966 Toplarna Ljubljana v elektroenergetski sistem odda prve kilovatne ure električne energije. S tem se prične soproizvodnja električne in toplotne energije v še do danes največji soproizvodnji v Sloveniji.

70. leta

Ljubljana postane edino mesto v Jugoslaviji, ki za enoten sistem daljinskega ogrevanja uporablja premog, tekoče gorivo in plin. V Toplarni Ljubljana potekajo obsežna dela na proizvodnih napravah. V začetku leta 1975 je sprejet investicijski program izgradnje II. faze Toplarne Ljubljana (50 MW električne moči in 116 MW toplotne moči). Tega leta se v Socialistični republiki Sloveniji sprejme tudi Zakon o varstvu zraka, s čimer je prvič  uzakonjeno varstvo ozračja. Na podlagi zakona se sprejmejo predpisi in uredbe, ki določijo mejne vrednosti onesnaževanja v zraku, izpustov iz tovarn in drugih industrijskih obratov. Zakon hkrati služi za podlago posodobitve in razširitve mreže merilnih mest onesnaženosti zraka po republiki in glavnem mestu. V Ljubljani so v tem času prvič opazne poškodbe na okoliških gozdovih. S tem se razširi spoznanje, da visok dimnik ni primerna ekološka rešitev, zato se v Toplarni Ljubljana prične aktiven nadzor izpuščenih plinov.

80. leta

V Toplarni Ljubljana se zgradi vršna kotlovnica z dvema parnima kotloma in enim vročevodnim kotlom z namenom pokrivanja proizvodnje v času izpadov glavnega pogonskega objekta in v konicah. V vršni kotlovnici se kot energent uporablja tekoče gorivo, zato se hkrati zgradi tudi skladišče tekočega goriva s črpališčem goriva.
Začne se tudi gradnja analitičnega nadzorno-alarmnega sistema (ANAS) za merjenje onesnaženosti zraka, ki pokaže, da se je stanje zraka z uvajanjem sistema daljinskega ogrevanja in plinovodnega omrežja precej izboljšalo. Vzporedno s širjenjem vročevodnega in plinovodnega sistema se zniža tudi koncentracija žveplovega dioksida v zraku. Meritve so pokazale, da je bila v Ljubljani onesnaženost zraka z žveplovim dioksidom od leta 1979 dalje pod predpisano higiensko vrednostjo.
Leta 1985 je v Toplarni Ljubljana zgrajen blok 3. Novi vir poveča instalirano električno moč objekta za 50 MW in moč proizvodnje ogrevne toplote za 116 MW v kombiniranem procesu.

90. leta

V tem obdobju v TE-TOL potekajo pomembna investicijska vlaganja, predvsem v zanesljivost in posodobitev proizvodnje. Prične se preizkušanje kakovostnejših premogov, ki bi imeli kar se da najboljše tehnološke in ekološke lastnosti, s čimer bi se lahko zmanjšali izpusti, predvsem žveplovega dioksida, in odpadnega pepela. V preizkusih se kot najbolj »okolju prijazen« premog izkaže indonezijski rjavi premog, s katerim se postopoma nadomesti uporaba domačega, slovenskega premoga. Z rekonstrukcijo elektro filtra kotla 1 in 2 v vrečasta filtra, se zagotovi tudi zmanjšanje izpustov prahu v zrak, in sicer za več kot 40 krat. Zgradi se 54 metrov visok hranilnik toplote s prostornino 24.000 m3 in zmogljivostjo hranjenja 850 MWh toplote.

Od leta 2000 do 2012

Celosten pristop do doseganja okoljskih in energetskih ciljev postane ključno načelo družbe TE-TOL in s tem nastopi potreba po trajnostnem prilagajanju in tehnološkem razvoju. TE-TOL pristopi k izdelavi najbolj ključne razvojne strategije doslej, po kateri obstoječa premogovna tehnologija postopoma predaja prednost novim, za okolje manj obremenjujočim tehnologijam, ki bodo lažje in dolgoročneje izvajale poslanstvo in vizijo družbe v smeri povečanja deleža električne energije iz soproizvodnje in obnovljivih virov energije, povečanja energetske in okoljske učinkovitosti ter zmanjšanja odvisnosti od zgolj enega energenta.

Leta 2008 se uspešno izvede prvi strateški projekt, to je uvedba obnovljivega vira energije – sosežig lesnih sekancev s premogom na bloku kotla 3. Proizvedena energija iz lesnih sekancev na letnem nivoju predstavlja okoli 10 odstotkov celotne proizvodnje oz. 20 odstotkov proizvodnje iz bloka 3. Z uporabo lesnih sekancev (okvirno 70 tisoč ton letno) se je občutno zmanjšala poraba premoga in s tem izpusti, predvsem ogljikov dioksid (za 10 odstotkov).
Naslednji in hkrati največji razvojni projekt v teku je prigradnja plinsko-parne enote, ki bo nadomestila premogovni blok 2 in s katero bo TE-TOL podvojil proizvodnjo električne energije, povečal energijski izkoristek in zmanjšal vplive na okolje, predvsem dušikove okside in ogljikov dioksid na enoto koristne energije. Pomemben prispevek bo občutiti tudi na nacionalni ravni, saj se bo povečala proizvodnja električne energije iz soproizvodnje ter instalirana moč za proizvodnjo električne energije v elektroenergetskem sistemu.

Pomembnejši statusni mejniki družbe TE-TOL pred pripojitvijo k Energetiki Ljubljana

•    Leta 1968 preneha poslovati termoelektrarna na Slomškovi ulici, začetnica daljinskega ogrevanja v Ljubljani, in se konstituira Toplarna Ljubljana.

•    Leta 1969 se Toplarna Ljubljana skupaj z nekaterimi drugimi elektroenergetskimi podjetji pripoji k DEM, ki se preimenuje v EGM – Elektrogospodarstvo Maribor.

•    Leta 1971 se v okviru Toplarne Ljubljana organizira enota Komunalna Energetika, ki samostojno opravlja dejavnost razvoja vročevodnega in parnega sistema v mestu, tedaj še v imenu in za račun Toplarne Ljubljana (TOL).

•    Leta 1972 se TOL reorganizira v dve delovni organizaciji, v Termoelektrarno Toplarno Ljubljana, ki zadrži soproizvodnjo toplotne in električne energije, in v Komunalno energetiko Ljubljana, ki prevzame distribucijo toplotne energije.

•    Leta 1985 se Toplarna Ljubljana preimenuje v Termoelektrarno Toplarno Ljubljana (TE-TOL) in postane največja proizvajalka ogrevne toplote za daljinsko ogrevanje v Republiki Sloveniji.

•    Leta 2009 Vlada Republike Slovenije, kot večinska družbenica TE-TOL sprejme sklep o prodaji državnega deleža v TE-TOL (64,57 %), preostali delež (35,43 %) je v lasti Mestne občine Ljubljana.

•    Septembra leta 2010 MOL proda manjšinski delež v TE-TOL (35,43 %) Energetiki Ljubljana, ki nato decembra 2010 skladno s programom Vlade RS odkupi še 7,12 % državnega deleža TE-TOL. Lastniška struktura TE-TOL je tako konec leta 2010: RS 57,45 %, Energetika Ljubljana 42,55 %.

•    Aprila 2011 se lastniško razmerje med družbenicama spremeni: RS 14,8 %, Energetika Ljubljana 85,2 % in s tem Energetika Ljubljana postane večinska družbenica TE-TOL.

•    Januarja 2013 Energetika Ljubljana z odkupom preostalega deleža RS v TE-TOL, postane 100-odstotna družbenica TE-TOL.